Pamela Anderson je v novem intervjuju za Vogue Scandinavia razkrila nepričakovano željo, ki že dolgo tli v ozadju njenega življenja: odpovedala bi se priimku Anderson in sprejela originalni družinski priimek Hyutiyainen.

Po desetletjih, ko je bil priimek Anderson globalna znamka, simbol seksapila devetdesetih in del njenih najbolj ikoničnih trenutkov, se zdi, da se igralka danes bolj kot kadarkoli prej sprašuje, kdo je zares – brez medijske konstrukcije in brez bremena lastnega mita.

Baywatch (1989)

»Včasih ne želim biti Pamela Anderson, ampak Pamela Hyutiyainen. Rada bi spremenila ime, a mi tega ne dovolijo,«

je priznala v intervjuju. Ta stavek je sprožil množico ugibanj, a hkrati razkril nekaj, kar je Pamela v zadnjih letih vedno bolj nakazovala: vse močneje jo vleče k koreninam, ki so v njenem otroštvu oblikovale njen notranji svet.

Njen dedek Herman Hyutiyainen, ki je pred desetletji iz Finske emigriral v Kanado, je svoj priimek spremenil, da bi se lažje prilagodil novi družbi. To je bila odločitev, ki je generaciji za njim olajšala pot, a tudi prikrila del njihove identitete.

Pamela je dedka opisala kot svojo najbližjo osebo, človeka, ki jo je učil finskega jezika, jo povezoval z zgodovino in ji dajal občutek pripadnosti, ki ga pozneje, po njegovi smrti, ni več nikjer našla. Bil je njen kompas, njena tiha opora, in ko ga je pri enajstih letih izgubila, se je zdelo, kot da je izgubila tudi del lastnega jezika.

Želja po vrnitvi k priimku Hyutiyainen je zato veliko več kot le administrativna sprememba. V njenem obdobju ponovnega odkrivanja naravnosti, ko je opustila težko ličenje, poenostavila videz in se odločila, da bo svetu pokazala svojo avtentično podobo, bi nova identiteta pomenila simboličen korak – pot nazaj k sebi, ne k podobi, ki jo je za desetletja posvojila industrija.

V drugem nedavnem intervjuju, za grški Marie Claire, je igralka spregovorila tudi o svoji vlogi v filmu The Last Showgirl, ki ji je, kot pravi, ponudila prostor za notranje čiščenje.

»Zdelo se mi je, kot da že leta nosim skrivnost. Končno sem lahko na novo premislila svoje življenje, nekatere odločitve in pričakovanja, ki sem jih nosila s seboj,«

je priznala. Pamela je razkrila tudi, da je bila vedno razcepljena med javno podobo in svojo resnično naravo – med Playboyevimi naslovnicami in tiho strastjo do Williamsa in O’Neilla, ki ju je brala v knjigarni Samuel French, ko so drugi videli le glamur.

Zanimivo je, kako zelo se v tej zgodbi prepletata njena notranja umetniška potreba in osebno iskanje. Menjava priimka je eden najintimnejših simbolnih aktov, ki jih lahko posameznik izbere: pomeni razmislek o tem, kdo smo bili, kdo smo postali in komu pripada naša zgodba. Pri Pameli ta odločitev ni beg pred preteklostjo, temveč vračanje k njej – k človeku, ki ji je dal prve temelje, preden jih je svet preglasil.

Vprašanje, ki ostaja, je predvsem formalno: ali bo sistem zvezdnici, katere ime je že desetletja del globalnega pop-kulturnega slovarja, sploh dovolil takšno spremembo?

A ne glede na to, ali bo Pamela Anderson uradno postala Pamela Hyutiyainen ali ne, je njen namen jasen. Ime, ki ga nosimo, je zgodba, ki jo pripovedujemo svetu. In Pamela želi, da nova zgodba končno zveni tako, kot jo čuti sama.

Zgodbe, ki jih ustvarjamo, tam zaživijo še močneje — povabljeni, da nam sledite na Instagramu in Facebooku.

Foto: Profimedia