Na vrsti je kulinarični izziv v Brtonigli, odpravila sva se namreč v hotel San Rocco. Butični hotel, ki te očara že na prvi pogled. Prikupen, sodoben, hkrati pa v veliki meri ohranja tipično arhitekturo svojega okolja. San Rocco je bil pet let zapored proglašen za najboljši hrvaški mali hotel in temu res ne gre oporekati.
Sodobnost, kvaliteta in pridih domačnosti, pa naj bi se odražala tudi v istoimenski restavraciji. Pravijo, da je restavracija predvsem poznana po odlični kulinariki polni domačih pridelkov, ki jih mojstri okusov z navdihom pretvorijo v čudovite krožnike.
No, pa da vidimo in okusimo seveda. Tokrat sva se odločila, da se prepustiva okusom šesthodnega menija kjer bodo v glavni vlogi nastopile kreacije iz mesa.
Pozdrav iz kuhinje je bil sicer morski, zakaj pa ne saj smo na morju. Odlična hobotnica s suhim paradižnikom.
Med tem, ko so nama postregli s steklenico rdečega cuveeja lokalnega predelovalca Capo Vina, so v kuhinji že pripravili prvi krožnik. Goveji carpaccio s tartufui in koščki sira. Bogat krožnik, poln prefinjenih okusov.
Komaj sva čakala na “Cacio e Pepe”. Preproste testenine s poprom in sirom, ki svojo težo dobijo ob zgodbi, ki jo nosti tradicija te jedi.
Nadaljevali smo z boškarinom, lokalnim govedom, pripravljenim na tavi. Najino razumevanje je bilo, da bo pred naju prišel kak kos sočne na žaru pečene govedine. Toda temu ni bilo tako. Meso je bilo res mehko, a pripravljeno drugače – skuhano v juhi, natrgano na koščke in postreženo s hrenovo omako. Lahko bi rekli, da so nama postregli s tipično slovensko – nedeljskim krožnikom, v malo drugačni izvedbi seveda.
Sledil je “frito misto” po njihovo. Ocvrtki ribe in kozic v družbi ocvrte zelenjave. Sicer okusne morske dobrote, ki pa bi jih v tistem trenutku z veseljem zamenjala z neko mesno poslastico. Še vedno sva namreč čakala na konkreten kos mesa.
Sorbet je presekal resne jedi in sladico, ki je po dobrih dveh urah scenosleda zaključila kulinarični večer. Lepo pripravljen lešnikov mousse na biskvitu, odet v zlate barve in serviran s sladoledom ter belo kremo. Pika na i celotnemu večeru.
Po nekaj urah se je najin gurmanski večer zaključil. Apetit potešen, borbončice zadovoljne. Ostal je le majhen dvom: ” Bi bilo morda bolje, da bi izbrala ribji meni?”.
Kratek povzetek:
Kreativna, inovativna, bogata, okusna, tradicionalna, pestra in pisana kuhinja, polna lokalnih dobrot. Krožniki pa kot platno kjer kuharski mojstri izražajo svoj navdih. Toplo priporočam.
