Viralni video, ki je odprl staro vprašanje
K pisanju te kolumne me je pritegnil TikTok video vplivnice Tinx, ki je pred kratkim postal viralen, saj ima do danes kot kot pet milijonov ogledov. Ne zato, ker bi povedal kaj revolucionarnega, ampak ker je v nekaj sekundah odprl razpravo, ki v resnici že dolgo tli. Razpravo o tem, kaj danes sploh pomeni uspeh pri delu.
@tinx
V videu opiše dilemo: popolnoma remote služba s 120.000 dolarji letne plače ali delo v pisarni za 240.000. Njo je presenetilo že to, da bi kdo sploh razmišljal o prvi možnosti. Pisarna se ji ne zdi strašna. Malo delaš, malo se družiš, poješ brezplačen prigrizek in greš domov. Argument, ki ga pozna vsak, ki je kdaj delal v večjem sistemu.
Komentarji pod videom so povedali več kot video sam. Nekateri so bili ogorčeni nad tem, da bi se kdo odpovedal dodatnim 120 tisočakom. Drugi so pisarno opisovali kot prostor izgorelosti, nadzora in izgubljenega časa. Obe strani imata prav. In prav tu se začne resnična razprava.
Ko je prisotnost pomembnejša od rezultata
V življenju sem delala v pisarnah, kjer je bila prisotnost valuta. Ne rezultati, ne razmišljanje, ne učinek. Prisotnost. Če si bil viden, si obstajal. Če si bil učinkovit, a nisi sedel dovolj blizu pravim ljudem, si bil hitro spregledan. Zato danes težko verjamem v argument, da je delo mogoče nadzorovati samo takrat, ko so ljudje fizično prisotni.
Ta razprava namreč ni o denarju. Denar je samo najbolj oprijemljiv del enačbe.
Utrujenost kot skupni imenovalec sodobnega dela
V zadnjih letih se je zelo jasno pokazalo, da so zaposleni utrujeni. Ne lenejši, ampak utrujeni. Od stalne dosegljivosti, od dokazovanja prisotnosti, od občutka, da delo nima več jasnih meja. Vedno več ljudi ugotavlja, da jim delo od doma prinaša več fokusa, več časa in manj vsakodnevnega stresa. Ne kot ideal, ampak kot zelo konkretno izkušnjo.
Tudi v Sloveniji se trend obrača v drugo smer. Nekatera podjetja dela od doma ne podpirajo več ali ga postopno ukinjajo. Razlogi so znani: kultura podjetja, sodelovanje, produktivnost. A ob tem se je legitimno vprašati, zakaj. V času, ko obstaja nešteto vzvodov za merjenje uspešnosti, ciljev in rezultatov, vztrajanje pri fizični prisotnosti pogosto pove več o nezaupanju kot o realnih potrebah poslovanja.
Če uspešnosti ne znamo meriti drugače kot s tem, ali je nekdo fizično prisoten, potem problem ni v zaposlenih.
Pri tem razmisleku se težko izognem še eni vzporednici. Svet vplivnic, urednikov in ustvarjalcev je bil eden prvih, ki je pokazal, da delo ni vezano na pisarno in da rezultat ni odvisen od lokacije. Ti poklici so pogosto napačno razumljeni kot lahkotni ali fleksibilni. V resnici pa gre za delo brez jasnih delovnih ur, brez izklopa in brez varoval, ki jih ponuja klasična zaposlitev.
Kot urednica vem, da ideje ne nastajajo po urniku in da osem ur v pisarni lahko mine brez ene same dobre misli. Prisotnost sama po sebi še nikoli ni bila zagotovilo za kakovost. To ni kritika pisarn, ampak opomnik, da intelektualno in kreativno delo ne deluje po industrijski logiki.
Nova valuta: čas, zaupanje in izbira
Seveda denar ostaja pomemben. Višja plača pomeni varnost, manj skrbi in več manevrskega prostora. A fleksibilnost, avtonomija in občutek nadzora nad lastnim časom so postali nova valuta. In marsikdo je pripravljen zanjo plačati ceno.
Če potegnem črto, ta razprava ni o pisarni ali domači mizi. Je o zaupanju. O tem, ali podjetja zaupajo ljudem, ki jih zaposlujejo. In o tem, ali si upamo priznati, da se je definicija uspeha spremenila.
Morda danes največji luksuz ni višja plača ali lepši naziv. Morda je to možnost izbire in občutek, da te pri delu merijo po tem, kar narediš, ne po tem, kje sediš.
MOGOČE VAS ZANIMA TUDI:
Kolumna: Zakaj And Just Like That ni niti približno Sex and the City – in kdo je za to kriv?
Kolumna urednice: Robert Redford, odhod zadnjega hollywoodskega džentelmena
Zgodbe, ki jih ustvarjamo, tam zaživijo še močneje — povabljeni, da nam sledite na Instagramu in Facebooku.
Foto: Freepik
