Italijanske babice vedo, kaj je prava dolce vita – njihova skrivnost je presenetljivo preprosta
Prava dolce vita ne potrebuje razkošnega hotela. Italijanske babice jo najdejo v sezonski kuhinji, živahnih odnosih in počasnih kosilih.
Ko pomislimo na la dolce vita, se pred nami hitro pojavijo podobe poletja ob Amalfijski obali, mizice na rimskem trgu, brezhibno krojene bele obleke in kozarca prosecca v ravno pravi svetlobi. Italijanske babice, ki jih Vicky Bennison že več kot desetletje obiskuje v njihovih kuhinjah, imajo precej drugačno predstavo o sladkem življenju. Zanje se ne začne z razkošjem, temveč z dobrimi sestavinami, kosilom, za katero si vzamemo čas, in ljudmi, s katerimi ga delimo.
Bennison je projekt Pasta Grannies začela leta 2014, potem ko je med bivanjem v italijanski deželi Marke opazila, da številne tradicionalne načine ročnega izdelovanja testenin obvlada predvsem še starejša generacija žensk. Začela jih je obiskovati na njihovih domovih in snemati med pripravo jedi, ki jih poznajo že vse življenje. Od takrat je dokumentirala recepte in zgodbe več kot 500 Italijank, projekt pa je prerasel v priljubljen spletni kanal, dokumentarno serijo in tri kuharske knjige.
Njena najnovejša knjiga Eat Everything: Pasta and Beyond for the Good Life se ne ustavi pri receptih. Bennison zanima tudi, kaj se je med vsemi temi obiski naučila o življenju. Odgovor je precej preprost: dobro jesti je pomembno, vendar je še pomembneje, kako živimo med posameznimi obroki.
Manj sestavin, več okusa
Kuhinje projekta Pasta Grannies niso brezhibno oblikovane kulise za Instagram. Na mizah so vrečke moke, zelenjava z vrta, obrabljeni predpasniki in lesene deske, ki jih je zgladilo več desetletij gnetenja testa. Recepti pogosto temeljijo na le nekaj sestavinah, vendar potrebujejo nekaj, česar v hitrem vsakdanu pogosto nimamo dovolj: čas, zbranost in potrpežljivost.
Med ženskami, predstavljenimi v novi knjigi, je tudi 95-letna Rosa iz mesta Grottaminarda v Kampanji. Pripravlja cicatelli con ciambutella, ročno oblikovane testenine z rustikalno zelenjavno omako. Jed ne potrebuje eksotičnih dodatkov, zapletene prezentacije ali dolgega nakupovalnega seznama. Njeno razkošje se skriva v okusu sezonske zelenjave in spretnosti rok, ki so isto jed pripravile že neštetokrat.
Takšna kuhinja uporabi tisto, kar je na voljo, sledi letnim časom in ostankov ne razume kot nekaj manjvrednega. Testo je pripravljeno, ko se pod dlanmi obnaša pravilno, omaka pa takrat, ko doseže znano barvo, gostoto in vonj. Recept je pomemben, vendar nikoli ne more povsem nadomestiti izkušenj.
Skrivnost ni samo na krožniku
Po več kot 500 srečanjih je Bennison opazila, da vitalnosti italijanskih babic ne pojasnjuje le njihova prehrana. Njihovi dnevi so polni drobnih obveznosti, družabnih stikov in dejavnosti, ki jim dajejo občutek smisla. Kuhajo, skrbijo za vrt, obiskujejo sosede, hodijo po opravkih ter ohranjajo pesmi, pregovore in zgodbe, ki so jih podedovale od prejšnjih generacij.
Njihova različica dolce vite zato nima veliko skupnega z nenehnim dopustom. Je dejavna, družabna in presenetljivo vsakdanja. Sestavljajo jo sprehodi, dolga kosila, pogovori, delo z rokami ter občutek, da je dober obrok v prijetni družbi pomembnejši od popolno pogrnjene mize.
Užitka ne prihranijo za posebno priložnost. Najdejo ga v ponavljanju majhnih ritualov, ki dnevu dajejo prepoznaven ritem. V jutranji kavi, obisku tržnice, pripravi kosila in pogovoru, ki se za mizo nadaljuje še dolgo po tem, ko so krožniki že prazni.
Tudi slovenske kuhinje poznajo takšno življenje
Zgodba projekta Pasta Grannies bi lahko nastala tudi pri nas. Znanje o ajdovih krapih, idrijskih žlikrofih, štrukljih, potici ali domači joti pogosto še vedno živi v rokah žensk, ki svojih receptov niso nikoli zapisale do grama natančno. Moko dodajajo po občutku, testo poznajo po prožnosti, čas vzhajanja pa ocenijo po temperaturi prostora in videzu testa.
Morda bi morale svoje mame in babice pogosteje prositi, naj nam najljubšo jed pripravijo še enkrat, medtem ko jih opazujemo, zapisujemo in sprašujemo. Ne zato, da bi preteklost spremenile v nostalgičen okras, temveč da bi ohranile kuharsko znanje, ki spoštuje letne čase, premišljeno porablja sestavine in družino znova zbere za isto mizo.
Italijanske babice nas ne učijo, kako živeti počasneje zaradi lepega videza. Pokažejo nam, kako lahko življenju vrnemo okus: pripravimo nekaj preprostega, pokličemo človeka, ki ga pogrešamo, ostanemo dejavni in ohranimo opravilo, ki nas veseli. Takšna dolce vita je precej dostopnejša od razkošnega hotela. Predvsem pa jo lahko začnemo živeti že danes
Foto: Unsplash
Ne zamudite zgodb, ki jih izbiramo posebej za naše bralke.
Naročite se na Etiketin newsletter in bodite vedno korak pred trendi.
Za dnevno dozo mode, lepote in lifestyle navdiha pa nas spremljajte na Instagramu in Facebooku.
