1501766741.8dd5717.08654dba1edc40a1bf2defef22225b01

Intervju Urška Klajder: Fotografije so zgodbe ljudi

"Fotografije niso samo lepe slike, temveč zgodbe ljudi, ki obiščejo studio."

Njeno poslanstvo je ustvarjati spomine nepozabnih trenutkov, v katerih bodo shranjeni najtoplejši in najlepši spomini, polni čudovitih čustev. Urškino čarobno orodje je fotoaparat, njen navdih pa številni obrazi za katerimi se skriva pisana paleta čustev, skrivnosti ter čudovitih zgodb.

Urška, vaše fotografije so polne topline, čustev in pozitivne energije. Kako vam uspe ujeti ta čustven naboj? Kje je recept za fotografijo, ki pove toliko lepega?

Fotografije res niso samo lepe slike, ampak zgodbe ljudi, ki obiščejo studio. Trudim se jih ne samo gledati, ampak videti. In to takšne, kot so. Predvsem pa ujeti tisto, kar je med njimi, ljubeč odnos, topli pogledi in močni objemi. To je tisto, kar na koncu največ šteje.

Bi lahko rekli, da se za vsakim obrazom skriva neka “zgodba”, neko čutenje, ki ga s fotografijo lahko ujamete in prikažete?

Tako je, zgodba se skriva za obrazi, predvsem pa za odnosi med ljudmi, v mojem primeru med člani družine. Obraz, ki gleda v moj fotoobjektiv zagotovo ne kaže toliko čustev kot razigrani otroci in ljubeči starši, ki so osredotočeni drug na drugega, in ne name. Moja naloga je, da čim več tega, kar se dogaja med njimi, ujamem v fotografijo. Zato fotografirancem vedno naročim tudi, naj pogledajo drug drugega. Takrat se na njihovih obrazih zgodi čarovnija.

Kaj pa, ko se pred vašim objektivom pojavi nekdo, ki ne želi sodelovati. Primer: ko se pri vas oglasi družina z dvema otrokoma, pa eden od njih ne kaže interesa, družina pa vseeno pričakuje “happy family” fotografijo?

Družini vedno skušam objasniti tudi, da niso le nasmejani obrazi lepi obrazi. Nasprotno, otrok, ki se bo smejal “na silo”, bo imel tudi prisiljen in nenaraven nasmeh. Če otroka že želimo spraviti do smeha, je bolje, da se afnamo, pojemo, skačemo in podobno. Včasih ne vem, kdo je pri tem početju bolj smešen, jaz ali starši. 🙂
Tudi sama skušam z otrokom stkati odnos, vendar to v eni uri z malimi otroki ni tako lahko, razen z redkimi, ki so že po naravi zelo zaupljivi in se hitro odprejo tujcem. Zato je na prvem fotografiranju veliko odvisno od staršev, ki tudi sami na otroka ne smejo pritiskati. Predvsem pa si moramo vzeti čas, da otrok dobi vtis, da od njega nič ne pričakujemo. Takrat se sprostijo in zaživijo.

Sicer pa sem v vseh teh letih pridelala že kar nekaj trikov, s katerimi uspem sprostiti tudi tiste, ki so bolj trd oreh. Na drugem fotografiranju je že vse drugače. Takrat otroci že komaj čakajo, da pridejo na slikanje k “teti Urši”.

Na prvo žogo se zdi, da je lažje fotografirati posameznika, saj je potrebno ujeti le en tisti pravi izraz. Po drugi strani pa verjetno več ljudi hkrati prispeva k večji dinamiki. Kaj pravite vi, kaj vam je ljubše?

Oboje ima svoj čar. Pri posamezniku imaš morda več kreativne svobode, časa in prostora, da se igraš s svetlobo in postavitvijo elementov. Pri skupinski dinamiki pa se moraš osredotočiti na dinamiko samo. Če se vse poklopi, pa je rezultat res lahko fotografija, nabita s čustvi.

Kaj pa motiv fotografije. Katero je tisto področje fotografije, kjer si vi polnite baterije? So to novorojenčki, nosečnice, družine, poroke, portreti?

Iskreno? 9-mesečniki so zakon!

Katere pa so tiste priložnosti, ki jih vaše stranke največkrat želijo obeležiti s fotografijo?

Več je takih trenutkov v življenju, ki si jih ljudje želijo zapomniti: poroka, nosečnost, rojstvo novorjenčka, dojenček, ki začne sedeti in se plaziti naokoli, se odzivati z nasmehi, pa prvi rojstni dan, družinsko fotografiranje v naravi. Vsega po malo in tako je najbolje.

Če vas malo izzovem, bi lahko izpostavili eno od fotografij, za katero bi rekli, da je vaša najljubša?

Takoj se mi je pred očmi prikazala fotografija mojih dveh sinov z naših počitnic v Toskani. Verjetno drugim fotografija sama po sebi sploh ne bi bila nič tako posebnega. Pa smo spet pri čustvih.

In kakšni so trenutni trendi v fotografiji?

Trenutno je tudi pri nas zelo popularen t. i. “film-look”, z zbledelimi barvami, močnim senčenjem, veliko je beline, zelo popularni so tudi drugačni koti fotografiranja, ki posnemajo objave na socialnih omrežjih. Sama tem trendom delno sledim, vendar skušam vseeno ostati zvesta svojemu stilu, ki vključuje več barv.

Pa bi lahko rekli, da Slovenci sledimo trendom?

Kolikor ljudi, toliko značajev. Na splošno bi lahko rekla, da so mlajši bolj dovzetni za nove trende v fotografiji, kar je seveda logično. Mlajši tudi pogosteje uporabljajo socialna omrežja, zato so njihovi možgani na tak stil in koncept fotografij povsem prilagojeni, in so jim takšne fotografije všeč. Starejši so bolj za “klasiko”, njihovim očem je lepo tisto, kar je bolj podobno realnosti. Seveda pa se najdejo številne izjeme. Mladi, ki so po duši starejši in starejši, ki se nikoli ne bodo postarali.

Fotografije: Urška Klajder – Prispodobe

Več fotografij si lahko ogledate na:

www.prispodobe.si ali www.facebook.com/fotografijaprispodobe