In Miranda Priestly, ikonična urednica z ostrim pogledom, hladnim tonom in brezhibno eleganco, je zagotovo ena takšnih. Danes, skoraj dve desetletji po tem, ko je film The Devil Wears Prada zaznamoval generacijo (in izostril modne ambicije celega sveta), se Meryl Streep vrača – in to z energijo, ki je nihče ni pričakoval.
Na nedavnem snemanju domnevnega nadaljevanja filma, ki naj bi izšel konec 2026, so jo ujeli v družbi svojega soigralca Stanleyja Tuccija, ki se prav tako vrača kot legendarni Nigel. Fotografi so ju ujeli na newyorških ulicah – nasmejana, živa, karizmatična. A kar najbolj bode v oči, je nekaj drugega: Meryl Streep žari. In to na način, kot ga redko vidimo med snemalnimi odmori.
Izjave iz filmske ekipe potrjujejo, da je Streep na snemanju izjemno prisotna, nasmejana in razigrana. Kot bi lik Mirande Priestly, ki je sprva veljal za skoraj demonsko urednico, zdaj postal mehkejši, bolj kompleksen, z več človeške topline. Vir iz produkcije celo dodaja, da novi scenarij raziskuje notranji svet ženske, ki je dolga leta skrivala ranljivost pod plastmi kašmirja, Diorjevih sakojev in neizprosne drže.
Čeprav studii podrobnosti še skrivajo, se govori, da naj bi nadaljevanje postavilo Mirando v novo medijsko realnost – v čas, ko digitalna uredništva, TikTok zvezde in hitrost spletnih algoritmov oblikujejo modni svet. Kaj se zgodi, ko nekdanja vladarica tiska stopi v prostor, kjer se zgodovina izbriše v 24 urah? In kako se ohrani moč, ko se vse okoli tebe spreminja hitreje, kot lahko izgovoriš »Prada«?
V središču pa je še vedno Streep. Pri 76 letih dokazuje, da se karizma ne meri v letih, temveč v zmožnosti, da v vsak kader vnese nekaj več. Njena prisotnost je skoraj terapevtska – ne le za gledalce, temveč tudi za industrijo, ki je večkrat kaznovala zrele ženske in jih potisnila v ozadje. A Meryl to pravilo znova in znova razbija. Ne agresivno. Ne z manifesti. Samo s tem, da obstaja. In s tem, kako zavzame prostor.
Zanimivo je tudi, da se Meryl sama nikoli ni identificirala s hladnostjo svojega lika. V več intervjujih je poudarila, da je v Mirandi prepoznala bolečino, ki jo nosi ženska, prisiljena v popolnost. Bolečino, ki jo vidimo v utrujenem pogledu, v dolgih tišinah, v mikro gestah. Zato je verjetno toliko žensk našlo v tem liku nepričakovano ogledalo. In zakaj se danes vrača – ne zato, da bi spet postavljala pravila, ampak da bi jih morda razumela na novo.
Stanley Tucci je v pogovorih za ameriške medije že namignil, da bo odnos med njegovim likom in Mirando v drugem filmu bolj topel, bolj intimen, z več zgodovine in manj tekmovalnosti. To ni več moda, kjer prevladuje nadvlada – temveč prostor, kjer se gradi na preteklosti, na krhkosti in na pristnosti.
Govorice o morebitnem povratku tudi Anne Hathaway še niso potrjene, čeprav je igralka v preteklih mesecih večkrat namignila, da bi se vlogi Andy Sachs z veseljem znova posvetila – a le, če bo zgodba imela smisel. In če sklepamo po odzivih oboževalcev na prve fotografije s snemanja, smisel že ima. Ljudje si želijo nadaljevanja, a ne zato, ker potrebujejo več mode. Želijo si poglobitve, razmisleka in razkritja tiste plasti zgodbe, ki je v prvem filmu ostala potisnjena pod stil in sarkazem.
Ena stvar pa je jasna: hudič res lahko še kdaj obleče Prado. In ko to stori Meryl Streep, ne potrebujemo dodatne razlage, zakaj moda – in film – nikoli ne zastarata, če v njih vlivaš življenje.
