Ko je ženska samozavestna, hitro postane arogantna. Ko je ambiciozna, gotovo komolčari. Če veliko skrbi za svoj videz, je površinska, če se zanj ne meni, se je »zapustila«. Ženska, ki jasno pove svoje mnenje, je naporna, tista, ki molči, pa hladna in vzvišena. Moškemu bi pri enakem vedenju morda pripisali odločnost, osredotočenost ali naravno avtoriteto.
Najbolj neprijeten del te zgodbe je, da takšnih sodb ženskam ne namenjajo samo moški. Pogosto jih izrekamo druga drugi – v službi, med prijateljicami, na družinskih kosilih in z največjo lahkoto pod fotografijami neznank na družbenih omrežjih.
Vprašanje zato ni le, zakaj družba tako strogo presoja ženske. Vprašati se moramo tudi, zakaj smo njena merila tako dobro ponotranjile.
Dekleta se pravil naučijo zelo zgodaj
Deklice že zgodaj dobijo sporočilo, da morajo biti prijazne, urejene, obzirne in sprejete. Dovolj opazne, da jih okolica ceni, vendar ne tako zelo, da bi ogrožale druge. Samozavestne, a nikakor glasne. Uspešne, vendar še vedno skromne. Privlačne, toda ne preveč očitno zadovoljne s svojim videzom.
Kdor odstopi od teh tihih pravil, tvega izključitev. Presojanje druge ženske je zato včasih tudi način dokazovanja lastne pripadnosti: jaz nisem takšna, jaz poznam mejo, jaz se vedem pravilno. Ko opozorimo na žensko, ki naj bi bila preglasna, preveč ambiciozna ali preveč izzivalna, okolici nehote pokažemo, da same pravil ne nameravamo kršiti.
To ne pomeni, da so ženske po naravi tekmovalne ali zlobne. Pomeni, da se naučimo preživeti znotraj sistema, v katerem sta naklonjenost in sprejetost dolgo veljali za pomemben del ženske varnosti.
V službi je samozavest še vedno lahko kazen
Dvojna merila postanejo posebej vidna v poslovnem okolju. Raziskave o ženskah na vodilnih položajih že dolgo opozarjajo na konflikt med sposobnostjo in všečnostjo. Odločna ženska je lahko ocenjena kot manj prijetna, čeprav je njeno vedenje povsem primerljivo z vedenjem moškega sodelavca. Od nje se pričakujejo rezultati, obenem pa toplina, dostopnost in skrb za počutje vseh okoli nje.
Teh meril ne uporabljajo izključno moški. Tudi ženske lahko vodjo strožje presodimo, ker od nje pričakujemo več razumevanja, nežnosti in osebne podpore. Moškega šefa, ki ne sprašuje po našem zasebnem življenju, sprejmemo kot profesionalnega. Ženska na istem položaju lahko hitro postane hladna, nepristopna ali »ne ravno ženska ženski«.
Ko je na vrhu prostora le za eno žensko, se druga zlahka spremeni v tekmico. Težava ni njena prisotnost, temveč okolje, ki ženski uspeh še vedno obravnava kot redko izjemo.
Družbena omrežja so primerjanje spremenila v vsakodnevno navado
Na družbenih omrežjih žensko telo, obraz, odnos, materinstvo, dom in kariera postanejo javno gradivo za ocenjevanje. Vsaka fotografija ponuja novo priložnost za primerjavo: kdo je videti mlajši, kdo je bolje oblečen, kdo uspešneje usklajuje družino in delo ter čigavo življenje deluje bolj urejeno.
Raziskave povezujejo pogosto primerjanje z navidezno uspešnejšimi ali privlačnejšimi osebami z nižjim zadovoljstvom s telesom in slabšo samopodobo. Ko ob nekom začutimo lastno negotovost, jo je lažje prevesti v kritiko: fotografija je gotovo retuširana, zakon verjetno ni tako srečen, uspeh pa je dosegla zaradi poznanstev.
Sodba nam za trenutek vrne občutek nadzora. Če lahko zmanjšamo vrednost druge ženske, se ob njej počutimo nekoliko manj ogrožene. Toda olajšanje traja kratek čas, merila, s katerimi smo ocenile njo, pa slej ko prej uporabimo tudi proti sebi.
Solidarnost ne pomeni, da moramo občudovati vsako žensko
Ženska solidarnost ne zahteva, da se vedno strinjamo, da druga drugi ploskamo ali da spregledamo slabo vedenje. Ženska ni samodejno dobra oseba samo zato, ker je ženska. Lahko je nepoštena, nesramna, slaba prijateljica ali neprimerna vodja, kritika pa je v takšnih primerih popolnoma upravičena.
Pomembno je nekaj drugega: ali presojamo dejanje ali osebnost? Bi za enako vedenje enako ostro obsodile moškega? Bi njegovo samozavest prav tako imenovale aroganco, njegovo staranje zanemarjenost in njegovo ambicioznost preračunljivost?
Morda največji premik ni v tem, da o drugih ženskah nikoli več ne izrečemo ničesar kritičnega. Začne se v kratkem premoru pred sodbo, ko se vprašamo, od kod naše merilo sploh prihaja. Je res naše – ali smo ga samo tako dolgo poslušale, da je začelo zveneti kot lasten glas?
Ne zamudite zgodb, ki jih izbiramo posebej za naše bralke. Naročite se na Etiketin newsletter in bodite vedno korak pred trendi.
Za dnevno dozo mode, lepote in lifestyle navdiha pa nas spremljajte na Instagramu in Facebooku.
Foto: Profimedia
