Pomembno je kako nagovorimo otroka

Od nekdaj je veljalo prepričanje, da je za otroke zdravo in pomembno, da jim naložimo dolžnosti, opravila in odgovornosti znotraj družine. Stališče, ki izhaja iz časov, ko je otrok še v veliki meri veljal za delovno silo družine. Toda danes (v razvitejših deželah) temu ni več tako, zato je bistveno, da starši osvojimo pomembno razliko med tem: ali zgolj mislimo, da je potrebno otrokom naložiti delo, ker jim to enostavno koristi in tem, da otroke vključujemo – prosimo za pomoč, da opravijo domača opravila, ker njihovo pomoč resnično potrebujemo.

Na prvi pogled majhna razlika, ki lahko prispeva k velikim spremembam.

Otroci, ki jih spodbudimo k sodelovanju, ker potrebujemo njihovo pomoč, se doživljajo za vredne, dragocene in pomembne člane družine. Medtem, ko otroci, ki čutijo delo kot zadolžitev, doživljajo sami sebe zgolj kot nekoga, ki je predmet starševske vzgoje in teorije. Takšni otroci se težje soočijo z občutkom vrednosti.

Primera v praksi:   Ista prošnja s povsem drugim sporočilom za otroka

Primer 1:

Mama: “Jakob, odnesi smeti!”

Jakob: “Zakaj ravno jaz, ne da se mi!”

Mama: “Zato, ker sem jaz tako rekla. Jaz sem tvoja mama in ti si tu, da me boš ubogal!”

Primer 2:

Mama: “Jakob, bi prosim odnesel smeti. Pripravljam večerjo in nimam več kam odlagati odpadne embalaže. Zelo mi boš v pomoč.”

Jakob: “Pa ravno sedaj, ko gledam televizijo!”

Mama: “Olajšal mi boš delo in s tvojo pomočjo bo večerja hitreje pripravljena.”

Ko se te na videz majhne razlike zavedamo, potem ni nič narobe, če otrokom naložimo skrb za nekatera opravila pri katerih starši potrebujejo pomoč in se otrokov trud resnično ceni.