Ležalnik, morje in telefon v roki: tudi na dopustu vsak prazen trenutek zapolnimo z drsenjem po zaslonu. Kaj se je zgodilo z brezdeljem?
Prizor je skoraj preveč znan. Pred nami je razgled, zaradi katerega smo prepotovale več sto kilometrov, ob kozarcu se počasi topi led, nekdo zraven nas bere ali drema, mi pa telefon vzamemo v roke samo zato, da bi preverile eno sporočilo. Nekaj minut pozneje smo že globoko med novicami, videi neznancev, popolnimi dopustniškimi fotografijami in vsebinami, ki jih nismo nameravale pogledati. Ko se znova ozremo proti morju, je izginila skoraj cela ura.
Počitnice naj bi bile premor od urnikov, obveznosti in stalne dosegljivosti, vendar naši telefoni te spremembe ritma ne poznajo. Na dopust vzamemo iste navade, pred katerimi smo želele pobegniti, le da jih preselimo na lepšo lokacijo. Pomikamo se po zaslonu ob bazenu, med čakanjem na večerjo, v hotelski sobi in celo med pogovorom, ko za nekaj trenutkov nastane tišina.
Ko je bil dolgčas še del poletja
Poletja iz otroštva so imela dolge, skoraj prazne ure. Včasih ni bilo nikogar za igro, knjiga je bila prebrana, televizijski program pa se ni prilagajal našim željam. Dolgčas je bil neprijeten, vendar je prej ali slej iz njega nastala ideja: sprehod, risanje, pogovor, opazovanje ljudi ali igra, ki smo si jo izmislili sproti.
Danes praznega trenutka skoraj ne pustimo pri miru. Telefon vzamemo v roke v vrsti, dvigalu, taksiju in restavraciji, ko oseba nasproti nas odide do toalete. Tišina je postala nekaj, kar je treba takoj zapolniti, dolgčas pa občutek, ki ga poskušamo odpraviti še preden ga zares zaznamo.
S tem ne izgubljamo le časa. Izginja tudi prostor, v katerem bi se misli lahko umirile, oddaljile od dnevnih opravkov ali krenile v nepričakovano smer. Počitek namreč ni vedno dejavnost, ki jo načrtujemo. Pogosto se začne ravno takrat, ko se nekaj časa ne zgodi nič.
Doomscrolling se ne konča na plaži
Izraz doomscrolling je prvotno opisoval kompulzivno spremljanje slabih novic, posebej v negotovih obdobjih. Danes ga uporabljamo širše, tudi za neskončno prehajanje med objavami, videi in vsebinami, ki jim ni videti konca. Problem ni posamezen članek ali posnetek, temveč odsotnost jasne točke, pri kateri bi se naravno ustavile.
Prav počitnice lahko razkrijejo, kako avtomatična je postala ta navada. Ko odpadejo sestanki, opravki in običajna rutina, nastane več praznega časa. Namesto da bi ga doživele, ga pogosto predamo zaslonu. Ob tem se odpira zanimivo vprašanje: ali smo si sploh še pripravljene dovoliti poletni dolgčas?
Popolna prepoved telefona verjetno ni rešitev za vsakogar. Telefon je tudi fotoaparat, zemljevid, knjižnica, časopis in način, kako ostajamo povezane. Bolj smiselna je razlika med zavestno uporabo in drsenjem, pri katerem po desetih minutah ne znamo povedati, kaj smo sploh gledale.
Košara, ki telefonu ponudi konkurenco
Med simpatičnejšimi spletnimi odgovori na doomscrolling je tako imenovana anti-doomscrolling košara. Vanjo položimo knjigo, revijo, beležnico, križanke, fotoaparat ali karkoli drugega, po čemer lahko posežemo, ko nas roka avtomatično vleče proti telefonu. Ideja ni revolucionarna, je pa praktična: analogne možnosti postavi na vidno in dosegljivo mesto.
Podobno lahko deluje dogovor, da telefon med kosilom ostane v torbi, ali odločitev, da ga zjutraj prvič pogledamo šele po kavi. Ne potrebujemo popolnega digitalnega razstrupljanja, oddaljene koče brez signala ali občutka krivde ob vsaki uporabi zaslona. Potrebujemo le nekaj trenutkov, ki jih telefon ne dobi samodejno.
Najdragocenejši spominek z dopusta je lahko tudi ura, v kateri se ni zgodilo nič posebnega. Ura brez fotografije, objave ali dokaza, da smo se imele lepo. Samo morje, pogovor in misel, ki je dobila dovolj časa, da se je lahko razvila.
Ne zamudite zgodb, ki jih izbiramo posebej za naše bralke. Naročite se na Etiketin newsletter in bodite vedno korak pred trendi.
Za dnevno dozo mode, lepote in lifestyle navdiha pa nas spremljajte na Instagramu in Facebooku.
Foto: Profimedia, Magnific
