Skoraj vsaka od nas pozna nekoga, ki ima na videz idealno službo. Redno plačo, zanimiv naziv, urejen urnik in spoštovanje sodelavcev. Navzven se zdi, da mu nič ne manjka. Potem pa med povsem običajnim pogovorom mimogrede reče: »Ne vem več, zakaj to sploh še počnem.«

Prav ta občutek postaja ena največjih oblik sodobne karierne izčrpanosti. Ne zato, ker bi bilo dela preveč, ampak zato, ker v njem ne prepoznamo več sebe.

Dolga leta je bil največji karierni strah precej preprost. Izgubiti službo, ostati brez prihodkov ali biti prisiljen začeti znova. Danes se vse več ljudi boji nečesa drugega. Da bodo ostali tam, kjer so. Ne zato, ker bi bilo njihovo delo slabo ali premalo plačano, ampak zato, ker jih ne nagovarja več, ne spodbuja in jim ne daje občutka, da rastejo.

Karierna stagnacija skoraj nikoli ne pride nenadoma. Ne spremljajo je dramatični dogodki ali velike odločitve. Prikrade se neopazno. Vsako jutro odidemo v službo, opravimo svoje delo, izpolnimo vse obveznosti in se zvečer vrnemo domov z občutkom, da je bil dan uspešen, a hkrati popolnoma prazen.

Prav zato jo je tako težko prepoznati.

Uspešni navzven, prazni navznoter

Ta občutek je posebej pogost med ženskami v štiridesetih in petdesetih letih. Pogosto so zgradile uspešno kariero, vodijo ekipe ali podjetja, njihove izkušnje so cenjene, okolica pa jih vidi kot ljudi, ki imajo življenje pod nadzorom.

Toda uspeh in izpolnjenost nista nujno ista stvar.

V nekem trenutku se vprašanja spremenijo. Ne zanima nas več predvsem to, kako hitro bomo napredovali ali kakšen bo naslednji naziv na vizitki. Začnemo se spraševati, ali nas delo sploh še razvija. Ali se še vedno česa naučimo. Ali obstaja projekt, ki nas iskreno navduši. Ali pa preprosto opravljamo naloge, ki smo jih že zdavnaj osvojili.

Največja nevarnost karierne stagnacije ni, da ne napredujemo. Nevarnost je, da se navadimo na občutek, da od svojega dela ne pričakujemo več ničesar.

Ni utrujeno telo. Utrujena je radovednost

Ko govorimo o izgorelosti, običajno pomislimo na preobremenjen urnik, nenehne sestanke in občutek, da dnevu zmanjka ur. Toda obstaja še ena, veliko tišja oblika izčrpanosti.

Najprej izgine navdušenje. Šele nato pride utrujenost.

Ko dnevi postanejo predvidljivi, naloge rutinske, izzivov pa skoraj ni več, telo morda sploh ni izčrpano. Utrujena postane radovednost. Izgine občutek, da z delom ustvarjamo nekaj pomembnega ali da se razvijamo kot strokovnjaki in kot ljudje.

Paradoks sodobnega dela je, da človeka ne izčrpa vedno največ odgovornosti. Včasih ga veliko bolj izčrpa občutek, da že dolgo ni naredil ničesar, kar bi ga zares premaknilo.

Včasih ne potrebujete nove službe, ampak nov razlog

Ob prvem občutku nezadovoljstva marsikdo začne razmišljati o odpovedi. Toda rešitev ni vedno tako radikalna.

Morda ste vodja ekipe, ki svoje delo opravlja brezhibno, vendar že mesece ne občutite več prijetnega vznemirjenja pred novim projektom. Morda ste strokovnjakinja, ki jo vsi prosijo za nasvet, sami pa imate občutek, da ste se nehali učiti. Ali pa ste preprosto postali odlični v delu, ki vas ne zanima več.

Takšni občutki niso redki. Pravzaprav so pogosto prvi znak, da vas ne izčrpava količina dela, ampak njegova predvidljivost.

Namesto da se takoj vprašamo, ali potrebujemo novo službo, si je morda vredno zastaviti druga vprašanja. Kateri del mojega dela me še vedno veseli? Kdaj sem bila nazadnje ponosna na projekt, ki sem ga zaključila? Kaj bi danes počela drugače, če me ne bi bilo strah neuspeha?

Odgovori niso vedno preprosti. So pa pogosto začetek spremembe.

Po štiridesetem letu uspeh dobi drugačen pomen

Mnoge ženske po štiridesetem letu ne iščejo več višjega položaja za vsako ceno. Veliko pomembnejši postanejo občutek smisla, kakovost odnosov na delovnem mestu in možnost, da svoje znanje uporabljajo na način, ki jih osebno bogati.

To ni pomanjkanje ambicij. Ambicije se preprosto spremenijo.

Namesto vprašanja »Kako pridem višje?« se vse pogosteje pojavi drugo: »Kako želim živeti?«

In prav to vprašanje je lahko začetek najbolj pomembne karierne spremembe.

Psihologinja opozarja: pet znakov, da ne potrebujete dopusta, ampak karierni premislek

• Ob nedeljah vas ne obremenjuje ponedeljek, ampak misel, da bo vsak ponedeljek enak.
• Že dolgo se pri delu niste naučili ničesar novega.
• Delo opravljate dobro, vendar brez pravega zadovoljstva.
• Veselite se predvsem dopusta, ne pa novih projektov.
• Pogosto se zalotite pri misli: »Ali je to res vse?«

Največja karierna napaka je včasih tista, ki je nikoli ne naredimo

Veliko govorimo o napačnih odločitvah, zgrešenih projektih in tveganjih. Veliko manj pa o odločitvah, ki jih nikoli ne sprejmemo.

Največja karierna napaka morda ni napačna izbira službe. Morda je to, da predolgo ostajamo tam, kjer smo že izgubili radovednost, občutek razvoja in veselje do dela.

Vsaka kariera ima obdobja rutine. To je povsem normalno. Vredno pa je postati pozoren, ko rutina postane način življenja.

Morda največja karierna sprememba ni odpoved, nova vizitka ali višja plača. Morda se začne precej prej. V trenutku, ko si prvič iskreno priznamo, da nas delo, ki smo ga nekoč gradili z navdušenjem, ne nagovarja več.

Nič ni narobe, če se človek spremeni. Narobe je le, če si tega predolgo ne upa priznati.

Ne zamudite zgodb, ki jih izbiramo posebej za naše bralke. Naročite se na Etiketin newsletter  in bodite vedno korak pred trendi.

Za dnevno dozo mode, lepote in lifestyle navdiha pa nas spremljajte na Instagramu in Facebooku.

Foto: Profimedia