Louvre, visoka moda, šampanjec, bageta in francoski film so med najbolj prepoznavnimi simboli države, ki je svojo kulturo že zdavnaj spremenila v globalno željo. Toda največji francoski kulturni izvoz morda ni nekaj, kar lahko kupimo, oblečemo ali postavimo na knjižno polico. Morda je to flirt, tisti težko določljivi prostor med pogledom in povabilom, v katerem se še ni zgodilo nič, vendar se lahko zgodi skoraj vse.

Prizor poznamo iz neštetih filmov in romanov. Ženska prispe v Pariz, sede na teraso, naroči kozarec vina in spozna nekoga, ob katerem ne odkrije le mesta, temveč tudi nekoliko drugačno različico sebe. Francoska romanca v naši domišljiji ne zahteva popolnega načrta. Dovolj so pogovor, primerna svetloba, nekaj zadržanosti in občutek, da se življenje nenadoma odvija bolj filmsko.

Mit, ki ga niso ustvarili le Francozi

Francoski sloves dežele zapeljevanja ni povsem francoski izum. Velik del tega mita je nastal skozi pogled tujcev, ki so v Franciji iskali več svobode, čutnosti in odnosov zunaj pravil svojih domačih kultur.

Začetke lahko iščemo na francoskem dvoru 18. stoletja, kjer so imele kraljeve ljubice javno prepoznaven položaj. Roman Nevarna razmerja Pierra Choderlosa de Laclosa iz leta 1782 je zapeljevanje prikazal kot sofisticirano igro želje, manipulacije in moči. Francozi niso izumili nezvestobe ali erotike, vendar so jima znali dodati slog, jezik in literarni prestiž.

V angleško govorečem svetu je pridevnik »francoski« dolgo označeval tisto, kar je bilo nekoliko drznejše ali moralno vprašljivejše. Izraz »French novel« je pomenil pikantno knjigo, viktorijanci pa so kondomu rekli »French letter«. Francija je postala priročna kulisa za želje, o katerih se drugje ni govorilo na glas.

Po prvi svetovni vojni so se ameriški vojaki iz Evrope vračali s prepričanjem, da se Francozi poljubljajo drugače. Izraz »French kiss« se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dokončno uveljavil v angleškem jeziku. Tudi najbolj intimna gesta je tako dobila nacionalnost in postala del francoske kulturne znamke.

Hollywood je mitu določil naslov

Film je francoskemu zapeljevanju dodal podobe, ki jih še danes povezujemo z romantiko. Pariz je v filmih Sabrina, Gigi in Irma la Douce postal mesto, kjer so bila mogoča razmerja, ki bi se drugje zdela preveč tvegana. V Casablanci stavek »Vedno nama bo ostal Pariz« mesta ne opisuje kot geografskega kraja, temveč kot spomin na ljubezen, ki je ni bilo mogoče obdržati.

Pozneje so Brigitte Bardot, Jane Birkin in Serge Gainsbourg francoski čutnosti dali obraze, glas in ravno pravo količino škandala. Ko je BBC prepovedal predvajanje pesmi Je t’aime… moi non plus, prepoved ni zmanjšala njene privlačnosti. Le utrdila je predstavo, da se v Franciji o želji govori nekoliko bolj odkrito.

SERGE GAINSBOURG IN JANE BIRKIN

Tudi film Before Sunset ohranja podobo Pariza kot mesta dolgih sprehodov, nedokončanih pogovorov in srečanj, ki lahko v nekaj urah spremenijo življenjsko smer. Francoska romanca se v teh zgodbah redko začne z velikim dejanjem. Začne se s pogledom, dobro izbranim stavkom in dovolj počasnim tempom.

Francoski flirt je predvsem dobra dramaturgija

Francoski flirt v kulturni domišljiji ne temelji na takojšnjem razkritju namenov. Njegova privlačnost se skriva v ritmu približevanja in umikanja. Pomembni so pogovor, namig, tišina, balkon in kava naslednje jutro. Postelja je lahko del zgodbe, vendar brez konteksta, pričakovanja in domišljije izgubi večino svojega filmskega učinka.

V tem mitu nihče ne pokaže vsega navdušenja takoj. Oba ohranita nekaj skrivnostnosti in dovolj prostora, da se zanimanje stopnjuje. To je skoraj nasprotje sodobne kulture takojšnje dostopnosti, v kateri lahko o človeku še pred prvim srečanjem izvemo, kam potuje, kaj bere, koga pozna in kako je bilo videti njegovo prejšnje razmerje.

Seveda je treba zapeljevanje ločiti od vedenja, ki ne spoštuje osebnih meja. Flirt je privlačen le, kadar je obojestranski. Vztrajanje kljub nezanimanju ni šarm, dvoumnost brez spoštovanja pa ni sofisticiranost. Najboljša različica zapeljevanja temelji na pozornosti in sposobnosti prepoznati odziv druge osebe.

Kaj so aplikacije odvzele zapeljevanju?

Francoska kultura dolgo ni poznala tako formaliziranega »datinga« kot ameriška. Namesto jasno določenega obdobja preizkušanja več možnosti so se ljudje spoznali, flirtali in nato začeli hoditi. Meje med posameznimi fazami so bile manj natančno določene.

Aplikacije so velik del te nejasnosti odpravile. Ko se dva ujemata, oba že vesta, da obstaja določeno zanimanje. Pridobimo učinkovitost, več izbire in jasnejši namen, izgubimo pa del naključja ter vznemirljivega vprašanja, ali smo nekomu sploh všeč.

Francoski flirt nas zato ne privlači, ker bi Francozi poznali skrivnost popolne ljubezni. Privlači nas, ker predstavlja trenutek pred definicijo odnosa, ko še ni treba vedeti, kam zgodba vodi. Ne obljublja srečnega konca, ponuja pa možnost, da se nekaj nepričakovanega šele začne.

Ne zamudite zgodb, ki jih izbiramo posebej za naše bralke. Naročite se na Etiketin newsletter  in bodite vedno korak pred trendi.

Za dnevno dozo mode, lepote in lifestyle navdiha pa nas spremljajte na Instagramu in Facebooku.

Foto: Pexels, Profimedia