Ali aplikacije za zmenke res želijo, da najdemo ljubezen, ali da nikoli ne nehamo drseti po zaslonu?

Na začetku se zdi skoraj vznemirljivo. Na zaslonu se pojavi nekdo zanimiv, nato še nekdo, ki je videti še bolj primeren, in čez nekaj minut dobimo občutek, da je najboljša možnost morda oddaljena le en poteg. Prav tu se začne nenavaden paradoks aplikacij za zmenke. Nikoli še nismo imele dostopa do toliko potencialnih partnerjev, hkrati pa je iskreno povezavo vse težje najti.

Po tednih uporabe se obrazi začnejo zlivati, pogovori postajajo podobni, začetno radovednost pa zamenja utrujenost. Ne zato, ker med ponujenimi profili ni zanimivih ljudi, temveč ker aplikacija ustvarja občutek, da se ni treba ustaviti pri nikomer. Če pogovor ni popoln, lahko v nekaj sekundah poiščemo novega sogovornika. Tudi kadar nam je nekdo všeč, ostaja tiha misel, da bi bil naslednji profil lahko še boljši.

Ljubezen je cilj uporabnika, uporaba pa cilj platforme

Vprašanje, ali aplikacije sploh želijo, da najdemo partnerja, se zdi povsem logično. Uspešna zveza lahko pomeni, da aplikacijo zapustita dva uporabnika. Platforme medtem služijo z naročninami, dodatnimi všečki, večjo vidnostjo profila in drugimi plačljivimi funkcijami, zato jim redna uporaba prinaša denar.

Toda zgodba ni tako preprosta, kot se zdi. Aplikacije potrebujejo uspešne pare, saj brez njih izgubijo obljubo, na kateri temelji njihov obstoj. Fotografija para, ki se je spoznal na spletu, je zanje najboljše oglaševanje. Resnični konflikt zato ni nujno med ljubeznijo in namernim preprečevanjem zveze, temveč med dobrim rezultatom za uporabnike in zasnovo, katere cilj je ohranjati njihovo pozornost.

Številne funkcije so narejene tako, da nas vabijo k vrnitvi: novo ujemanje, obvestilo, omejeno število dnevnih všečkov ali profil, ki ga lahko vidimo šele s plačljivo naročnino. Posamezna funkcija še ni dokaz manipulacije, skupaj pa ustvarjajo ritem, v katerem je brskanje lahko privlačnejše od resničnega srečanja.

Algoritem ne išče sorodne duše

Algoritem ne pozna kemije, načina, kako nekdo posluša, ali občutka miru ob osebi, ki jo srečamo prvič. Lahko primerja podatke iz profila, lokacijo, interese, partnerske namene, našo dejavnost ter pretekla ujemanja. Na podlagi teh signalov razvršča ljudi, za katere predvideva, da bi nas lahko zanimali.

To je lahko koristno, ker med množico profilov zoži začetni izbor. Težava nastane, ko priporočilo začnemo razumeti kot objektivno oceno združljivosti. Privlačen profil je še vedno le skrbno izbran pogled na človeka, ujemanje pa ni dokaz, da se bosta dva dobro počutila v istem prostoru.

Algoritmi poleg tega niso povsem nevtralni. Učijo se iz našega vedenja, mi pa se med uporabo spreminjamo. Če iz utrujenosti vedno hitreje zavračamo profile, aplikaciji ne sporočamo nujno, kaj si želimo. Morda ji le kažemo, kako se vedemo, ko imamo občutek, da moramo pregledati še deset možnosti.

Preveč izbire nas lahko naredi manj odločne

Raziskava med 464 uporabniki, starimi od 16 do 25 let, je pretirano drsenje po profilih povezala s preobremenjenostjo zaradi izbire partnerja, primerjanjem z drugimi in večjim strahom pred samskostjo. Rezultatov ne moremo samodejno prenesti na vse starostne skupine, lepo pa opišejo občutek, ki ga poznajo številni uporabniki: več profilov ne pomeni nujno več jasnosti.

Ko se možnosti zdijo neskončne, lahko začnemo iskati napake namesto povezave. Nekoga zavrnemo zaradi nerodnega stavka, povprečne fotografije ali zanimanja, ki se ne ujema z našo predstavo idealnega partnerja. V resničnem življenju bi isti osebi morda namenili daljši pogovor in odkrili nekaj, česar profil ne more pokazati.

Aplikacija naj bo uvod, ne prostor razmerja

Bolj premišljen način uporabe je precej manj spektakularen od neskončnega iskanja popolnega profila. Pri tem pomagajo jasen časovni okvir, manj sočasnih pogovorov in odločitev, da se srečamo v živo, ko izmenjava sporočil deluje dovolj varno in prijetno. Če zanimanja ni, pogovor zaključimo. Če obstaja, mu damo nekaj prostora, preden se vrnemo v katalog novih možnosti.

Aplikacije lahko opravijo le tisto, v čemer so dobre: povežejo ljudi, ki se sicer verjetno ne bi srečali. Ne morejo pa namesto nas prepoznati topline, zanesljivosti ali privlačnosti, ki se pokaže šele v resničnem stiku. Morda torej ni najpomembnejše vprašanje, ali aplikacija želi, da najdemo ljubezen. Pomembneje je, ali jo uporabljamo kot pot do srečanja ali kot prostor, v katerem lahko ostanemo ujeti brez konca.

Ne zamudite zgodb, ki jih izbiramo posebej za naše bralke. Naročite se na Etiketin newsletter  in bodite vedno korak pred trendi.

Za dnevno dozo mode, lepote in lifestyle navdiha pa nas spremljajte na Instagramu in Facebooku.

Foto: Unsplash