Kolumna urednice: Beneški festival je bil na pogled popoln. Njegova resničnost pa precej manj.

Beneški filmski festival je ponudil popolne obleke, velike filmske vrnitve in eno politično najbolj drznih izdaj zadnjih let. Toda za bliščem se je skrivala številka, ki je ni mogoče olepšati.

Benetke imajo nenavadno moč. Tudi najbolj običajen prihod z vodnim taksijem spremenijo v filmski prizor, sončna očala v modno izjavo in večerno obleko v podobo, ki v nekaj minutah obkroži svet.

Tudi letošnji Beneški filmski festival je ponudil vse, kar od njega pričakujemo. Amal in George Clooney sta v Benetke vrnila glamur starega Hollywooda.

Penélope Cruz je v rdeči Chanelovi obleki ob Javierju Bardemu pokazala, kako je videti zvezdniški par brez odvečne predstave. Kendall Jenner je svoj prvi prihod na festival zaznamovala v beli Armanijevi kreaciji z zlatimi cvetličnimi detajli, Pamela Anderson pa je v nežno vijoličastem kompletu Carolina Herrera znova dokazala, da je njeno novo modno poglavje veliko zanimivejše od nostalgije po devetdesetih.

Pisalo se je o oblekah, torbah, pričeskah in celo mlečni manikiri Penélope Cruz. In prav je tako. Moda ni nepomembna. Na festivalu, kakršen je beneški, je del pripovedovanja. Obleka lahko govori o samozavesti, spremembi identitete, statusu ali želji po nadzoru nad lastno podobo.

Toda med vsemi popolnimi podobami je letošnji festival razkril tudi nekaj veliko manj fotogeničnega.

Ena režiserka med enaindvajsetimi tekmovalnimi filmi

Ob prvotni razglasitvi glavnega tekmovalnega programa je bil med 21 izbranimi filmi samo eden, ki ga je režirala ženska. To je bil Woman Unknown dansko-egiptovske režiserke May el-Toukhy. Pozneje se je programu pridružil še dokumentarec NAZA, ki ga je Rachel Szor sorežirala z Yuvalom Abrahamom.

To ni majhna podrobnost, ampak podatek, ki bi moral zasenčiti razpravo o tem, katera igralka je najbolje razumela pravila beneške elegance. Še posebej zato, ker je bilo leto prej med 21 tekmovalnimi filmi šest del režiserk. Leto 2026 je tako pomenilo enega največjih padcev zastopanosti žensk v zadnjih letih.

Pojasnilo, da festival izbira najboljše filme ne glede na spol režiserjev, zveni razumno samo do trenutka, ko se vprašamo, kdo sploh dobi denar, zaupanje in možnost, da tak film posname. Kakovost ne nastane v praznem prostoru. Pred njo stojijo producenti, proračuni, studii in ljudje, ki odločajo, čigava zgodba je vredna tveganja.

Edina režiserka je na koncu osvojila zlatega leva

Ironija je bila skoraj preveč popolna. Woman Unknown, edini igrani film v glavnem programu, ki ga je režirala ženska, je osvojil zlatega leva. Mathilde Arcel, ki v njem igra mlado gospodinjsko pomočnico s skrivnostjo iz časa nemške okupacije Danske, je prejela še nagrado za najboljšo igralko.

Nekaj dni pozneje je razkrila, da se je tik pred festivalsko zmago prijavila na danskem uradu za zaposlovanje, saj je bila med igralskimi angažmaji odvisna od socialne pomoči. Zgodba je skoraj boleče simbolna. Nekega dne ne veš, kdaj boš dobil naslednjo vlogo, nekaj dni pozneje pa stojiš na odru enega najpomembnejših filmskih festivalov na svetu.

Toda uspeh ene ženske ne more popraviti sistema. Prav tako zlati lev ne pomeni, da je bila začetna kritika programa pretirana. Nasprotno. Dokazuje, koliko izjemnih del morda nikoli ne dobi podobne priložnosti.

Ko film postane nevarnejši od obleke

Najbolj eksploziven trenutek festivala je prinesel dokumentarec NAZA, v katerem anonimno spregovorijo pripadniki izraelskih obveščevalnih in vojaških struktur. Film obravnava uporabo umetne inteligence pri izbiranju tarč v Gazi in vprašanje civilnih žrtev.

Prejel je posebno nagrado žirije, nato pa sprožil silovit politični odziv v Izraelu. Minister za kulturo Miki Zohar je režiserja obtožil izdaje in celo pozval k odvzemu njunega državljanstva. Filmska skupnost se je odzvala z opozorili, da gre za napad na umetniško in novinarsko svobodo. Dokumentarec je tako postal središče največje politične polemike letošnjega festivala.

In morda je prav to najpomembnejša zgodba letošnjih Benetk. Festival, ki na površini prodaja sanje, je pod popolno podobo pokazal neprijetno resničnost našega časa. Spregovoril je o Gazi, migracijah, umetni inteligenci, medijski manipulaciji, oblasti in ženskah, ki še vedno prepogosto ostajajo zunaj prostorov odločanja.

Najzanimivejše vprašanje letošnjega festivala zato ni, kdo je nosil najlepšo obleko. Pomembneje je, kdo je smel stopiti za kamero, čigav glas smo slišali in koliko poguma danes zahteva zgodba, ki je oblast ne želi videti.

Moda pritegne naš pogled. Film pa bi ga moral znati tudi zadržati.

Glavna in odgovorna urednica

Ne zamudite zgodb, ki jih izbiramo posebej za naše bralke. Naročite se na Etiketin newsletter  in bodite vedno korak pred trendi.

Za dnevno dozo mode, lepote in lifestyle navdiha pa nas spremljajte na Instagramu in Facebooku.

Foto: profimedia